Samo še stari in kmalu niti oni ne...

Dobro se je še enkrat ozreti na pisanje sociologa Diotallevija, tokrat skozi oči staroste italijanskih vatikanistov, Sandra Magistra. Začne z mučenci iz Severne Afrike, iz Abitene, ki so dejali, da ne morejo brez nedeljskega bogoslužja. Če so bili oni v manjšini, to velja tudi danes v sekulariziranem svetu za katoličane. Vendar so eni bliskovito rasli, danes pa se število vse bolj manjša.

Zakaj je Diotallevi analiziral ravno obsik svete maše?  "Nedeljska maša je najbolj naraven sociološki pokazatelj udeležbe v življenju Cerkve. Tudi za Italijo ni nobene "izjeme". Udeležba pri maši neprekinjeno upada v celotnem časovnem obdobju, ki ga je preučil Diotallevi na podlagi letnih raziskav nacionalnega statističnega urada ISTAT: od leta 1993 do leta 2019, pri čemer se je upad od leta 2005 dalje pospešil, v letih 2020 in 2021 pa se še zmanjša." Vendar je hotel Diotallevi analizirati obdobje brez drastičnih vplivov, da bi prikazal, kako je ta trend nekaj resničnega in uveljavljenega, kakor je razložil v intervjuju za kanal "Cooperatores veritatis". 

"Če ta splošni podatek nato primerjamo glede na spol in starost, je upad še bolj očiten. Ženske, ki so se nedeljske maše vedno udeleževale veliko bolj množično kot moški, jo zapuščajo še hitreje, tako da v mladosti in zgodnji odrasli dobi med obema spoloma ni več nobene številčne razlike. Kar zadeva starost obiskovalcev maše, je bilo v preteklosti največ udeležencev v otroštvu in mladostništvu, v mladosti in odrasli dobi pa se je število udeležencev zmanjšalo, v starejših letih pa so se v cerkev spet vrnili. Vendar danes ni več tako. Začetni upad postaja vse hitrejši in zgodnejši, tako pri moških kot pri ženskah, tudi poznejši negativni vrh postaja vse zgodnejši, globlji in predvsem dolgotrajnejši, saj je poznejša ponovna udeležba pri maši za rojene po letu 1950 že šibka, če ne celo nična."

"Posledica tega je, da so danes starejši, predvsem ženske, še vedno vidno in opazno navzoči pri nedeljskih mašah, v bližnji prihodnosti pa temu ne bo več tako. Ko bodo ti starejši zapustili prizorišče, jih bo veliko manj, ki jih bodo nadomestili. Tako zelo, da Diotallevi napoveduje, da se bo v Italiji kmalu udeležba pri nedeljski maši "zmanjšala na skoraj 10 odstotkov prebivalstva, kar bi na mnogih območjih države pomenilo enomestno število".

Kakor smo zadnjič povedali, smo v Sloveniji to že dosegli, saj, če upoštevamo sociološko pravilo, ki ga omenja Diotallevi, da so ocene vedno nekoliko pretirano visoke, potem je v Sloveniji že sedaj povprečje nekje okrog 10%, v marsikaterih delih pa tudi že precej manj. Starostna in druga struktura pa je točno taka, kakršno opaža Diotallevi v Italiji. 

Bi pa opozoril na to, na kar opozarja tudi naš sociolog, ki je sicer popolnoma na liniji 2. vatikanskega koncila in dokumentov, ker sem ga poslušal na omenjenem kanalu. Namreč, da spremlja številčno upadanje tudi spreminjanje obredov, ki so namenjeni vernikom. Diotallevi jih imenuje "obredi, osredotočeni na predstavo", in piše, da je "za katoliške liturgije spodbudo v to smer morda pomenila postopna spektakularizacija vatikanskih liturgij, do katere je prišlo v zadnjih treh pontifikatih, bistvena deregulacija vedno večjih sektorjev liturgične ponudbe, pa tudi številne rešitve, ki jih je duhovščina sprejela med 'zaporami', ki so se pojavile kot odgovor na sindrom Covida". Opozarja, da se povsod zmotno tgre tisto pot, ki so jo marsikje že prehodili, od ZDA pa do Nemčije in podobnih dežel in da, četudi bi blagodejni vpliv bil, gre za kratkotrajni vpliv.

"Diotallevi meni, da je to del evolucije italijanskega katolicizma v smeri "nizko intenzivne oblike religije", brez izven religioznega pomena na političnem, gospodarskem, znanstvenem in akademskem področju, razen predanosti prostovoljnim dobrodelnim dejavnostim nekaterih sedanjih obiskovalcev nedeljskih maš." Prevedeno to pomeni, da vera ali religioznost nima praktično nobenega vpliva na nobenem od ne verskih področij. Nekdo je torej samo navzoč, iz kakršnihkoli razlogov že, ampak na njegovo življenje izven cerkvenih zidov to bistveno ne vpliva, četudi bi morda bil kaj dejaven bodisi v dobrodelnosti ali kjerkoli, tudi v povezavi s Cerkvijo, ali pa ne. Tu velja reči, kako mnogim maša ali kaj podobnega pomeni predvsem druženje in srečanje z vrstniki in starimi prijatelji. Tako recimo hodijo pevci in podobni, pa bolj kot Bogu v čast, iščejo drugo.   

Diotallevi pravi, da gre vse bolj za "rahljanje skupnostnih vezi cerkvenega tipa v prid kongregacionističnemu gibanju in 'demokratizaciji religije'". Poleg druženja torej še vse demokracijske "vrednote", kjer je na prvem mestu aktualnost in podobno. Gre pa tudi za vztrajanje na čustvih, opozarja sociolog, ki pa je tudi kratkotrajno kot rešitev. Tu se mu je v oddaji pridružil maestro Aurelio Porfiri, ki je predstavil problem glasbe po cerkvah po zadnjem koncilu.

Diotallevi trdi tudi, da v Italiji opustitev teritorialne strukture župnij v korist množenja drugih vrst verske ponudbe, kot so cerkvena gibanja, ki pogosto tekmujejo med seboj, v nekakšnem množenju 'katolicizmov', ni bila zdravilo, ampak prav eden od vzrokov za upad obiska maše. Gotovo to ne velja le za Italijo.

Zbledela maša

Pri Aldu Maria Valliju, upokojenem vatikanistu, beremo zanimivo recenzijo knjige sociologa Luca Diotallevija, kjer je uporabljena besedna igra, po kateri maša ni končana, ampak je zbledela - na koncu maše v italijanščini namreč duhovnik reče, da je maša končana in naj gredo v miru. Končana se reče "finita", zbledela se pa reče "sbiadita". Maša je zbledela je naslov knjižne študije Diotallevija. Povsem konec maše torej še ni, ko govorimo o novem mašnem obredu ali Novus ordo Missae, bo pa gotovo držalo, da je močno oslabela ali zbledela.

V Italiji se je namreč glede na študijo število nedeljnikov močno zmanjšalo med letoma 1993 in 2019. Udeležba pri nedeljski sveti maši je padla s 37,3 % na 23,7 %, ta trend padanja pa je vse bolj izrazit, zlasti če upoštevamo, da gre v veliki meri za ženske.

"V knjigi 'La messa è sbiadita. La partecipazione ai riti religiosi in Italia dal 1993 al 2019' (Rubbettino) sociolog Luca Diotallevi, predavatelj na Univerzi Roma Tre, preuči podatke in zapiše, da je to zdaj uradno: maša "ni več ženska zadeva in je vse bolj stvar starejših". Ob koncu obravnavanega obdobja je bila "več kot ena od štirih rednih obiskovalk starejša ženska". In ko teh starejših žensk ne bo več, jih ne bo nihče nadomestil, saj so hčere in vnukinje že prenehale slediti verskim vzornikom svojih mater in babic. Eden najpomembnejših podatkov je "postopna in izrazita asimilacija ženskega profila z moškim". Če je nekoč obstajala "ženska posebnost", je danes ni več. Nasprotno, ženske danes opuščajo množičnost "hitreje kot moški".

Glede na celotno italijansko prebivalstvo se zdi, da je leto 2017 leto, v katerem število tistih, ki pravijo, da nikoli ne gredo k maši, doseže in preseže število tistih, ki pravijo, da gredo k maši vsaj enkrat na teden.

Upadanje se je od leta 2005 močno pospešilo, pri čemer se je močno zmanjšalo število občasnih praktikantov: "Tisti, ki opustijo redno prakso, dokaj hitro dosežejo status neprakticirajočih, potem ko so bolj ali manj hitro prešli vmesno stopnjo občasne prakse". Diotallevi ugotavlja, da se zmanjšanju števila prakticirajočih ni zoperstavil niti prostor, ki so ga na račun župnij in škofij pridobila gibanja, osebne prelature in skupnosti različnih vrst, niti "inovativni" Frančiškov pontifikat. Tako bi se "lahko zgodilo, da bi v nekaj petletjih ali morda v le nekaj letih udeležba v nacionalnem povprečju padla na vrednost blizu 10 %, kar bi na mnogih območjih države ustrezalo (dejanski) enomestni vrednosti".

Če se v knjigi analizirani podatki ustavijo pri letu 2019, podatki Istat pravijo, da je bila leta 2022 dosežena rekordno nizka raven, saj je vsaj enkrat na teden k maši prišlo 18,8 odstotka ljudi. V zadnjih 20 letih se je število rednih obiskovalcev cerkve skoraj prepolovilo (s 36 odstotkov na 19 odstotkov), medtem ko se je število tistih, ki nikoli ne obiskujejo cerkve, podvojilo (s 16 odstotkov na 31 odstotkov).

Mlajše generacije so najbolj oddaljene od prakse nedeljske maše: njihov delež je padel s 37 odstotkov leta 2001 na 12 odstotkov leta 2022. K temu je veliko prispevala tudi tako imenovana pandemija.

V primerjavi z 19-odstotnim nacionalnim povprečjem se maše udeležuje 23 odstotkov prebivalcev na jugu in 17 odstotkov v regijah osrednje in severne Italije. Istat torej potrjuje podatke, analizirane v Diotallevijevi knjigi: število žensk, ki se ne udeležujejo maše, je zdaj preseglo število tistih, ki se je udeležujejo. Sociolog religij Franco Garelli (v Settimana News) opaža, da se, ker podatki o obredih padajo veliko hitreje kot podatki o verski pripadnosti, "Cerkvi sporoča dvojno sporočilo: pod vprašaj se ne postavlja le zapoved ali poziv k posvečevanju praznika, temveč sama ideja, da je sodelovanje pri bogoslužju skupnosti za vernike (za pripadnike določene religije) ploden trenutek rasti in izražanja vere ter bistveno merilo pripadnosti verski skupnosti"."

Poglejmo, kako velja v Sloveniji glede na poročilo Slovenske škofovske konference. Če se po cerkveni statistiki računa, da je katoličanov v Sloveniji nekje 70%, potem je odstotek iz leta 2021 7,5% nedeljnikov glede na katoličane in okoli 5% glede na celotno prebivalstvo. Deset let prej, torej leta 2011, je bil odstotek nekje 9,6% katoličanov. To ne pomeni, da se ti ljudje tudi resnično imajo za katoličane, pa bi, če vzamemo ta podatek iz popisa 2002, ko se je za katoličane izjasnilo 58% prebivalcev, odstotek nedeljnikov bil nekaj več kot 9% tistih, ki se imajo za katoličane. Glede na trende se predvideva, da je sedaj vse skupaj še upadlo. Glede na udeležbo v naših župnijah, je skoraj 60% ženskih udeleženk svetih maš, velika večina jih ima več kot 60 let in od teh jih ima večina več kot 70 let. Navadno ne hodijo cele družine in v veliki večini ne hodijo očetje. Skoraj vsi otroci prenehajo hoditi po birmi, z njimi pa tudi njihovi starši. Po vsaki birmi se število nedeljnikov občutno zmanjša.

Pomeni, da se nam tudi v Italiji močno bližajo, vendar smo mi še vedno nekje za polovico slabši. Številke ne povedo vsega, vseeno pa povedo veliko.

Evangelij in angeli

Tudi to nedeljo je glavna figura pri Janez Krstnik, in sicer je zanimiva povezava med evangelistoma Janezom in Matejem, ki sta sicer bila tudi apostola. Pri obeh je, čeprav malo drugače, razloženo, da Janez seveda ni pričakovani odrešenik, ampak je to Jezus iz Nazareta. Janez je označen v izvirniku in latinščini kot »angel«, torej res glasnik, vendar posebne sorte, pri Janezu pa je v Prologu označen še kot »pričevalec luči«, ker ni on luč: »Ni (bil) on luč - pričeval naj bi o luči«. V obeh primerih se lahko z njim poistovetimo in smo celo k temu poklicani v svojem poklicu k svetosti. 

Najprej smo poklicani k temu, da smo »angeli«. Dal sem v narekovaje, ker seveda nikdar ne bomo zelo inteligentna duhovna bitja, pametnejša od človeka, kakršna so angeli, žal pa tudi padli angeli, ki so demoni. Smo pa lahko tisti, ki svetu prinašajo Kristusov evangelij, ki svetu oznanjajo Boga, ki je k nam prišel kot Odrešenik Jezus Kristus. Angel je tudi tisti, ki počne vse tisto, kar je zaobseženo v prvih treh duhovnih delih usmiljenja oz. bratske ljubezni: svariti grešnike, učiti nevedne, dvomljivcem prav svetovati. Evangelij ne nujno pomeni dobre ali lepe novice, temveč je prvi namen besede, da gre za kraljev ali cesarjev razglas, za katerega pa ni nujno, da prinaša ravno dobre novice. Tudi za Kristusov evangelij pa velja, da ne prinaša dobrih novic v smislu tega sveta, zagotovo pa prinaša dobre novice, če gledamo z Božjimi očmi in v luči vere ter večnosti.

Ker je tu še zgled Janeza Krstnika kot pričevalca, ki se sicer najbolj zrcali v voljnem prenašanju krivic in preganjanja, vendar pa to seveda še ni vse, čeprav vemo, da je tudi tu sv. Janez Krstnik šel do konca in bil ne samo zadnji starozavezni prerok, temveč tudi nekako že novozavezni mučenec, četudi se ta Nova zaveza kronološko še ni izvršila. Vendar pa Bog nima človeške ure, je nad človeško zgodovino, zato je Janezovo trpljenje in mučeniška smrt v Božjem času za Kristusovima. Pričevalci pa smo tudi še drugače, saj pričujemo za Kristusa še kako, če žaljivcem iz srca odpustimo, prav tako pa pričujemo s svojimi tolažilnimi besedami, kar pa ne pomeni, da slednje prirejamo iz neke korektnosti, saj spet ne gre za tolažbo v smislu tega sveta. Samo prava in resnična beseda zdravi in tolaži, četudi morda na daljši rok. Pa smo spet pri pravem pomenu Kristusovega evangelija.

Seveda pa nihče ni pričevalec, ki ne bi bil človek molitve, posta in zadoščevanja, kar je bil primarni cilj Janezovega bivanja v puščavi. Iz tega je črpal vse svoje gorivo, da je lahko ljudi spreobračal in jih vodil k Božjemu Jagnjetu, začenši z mojim prvo-poklicanim zavetnikom Andrejem in s samim apostolom Janezom. To je torej tisto prvo, kar moramo v adventu, pa tudi sicer, poglobiti, da bi bili pravi pričevalci in »angeli« po zgledu sv. Janeza Krstnika. Janez je namreč pridigal pokoro v spreobrnjenje grehov. Spokorjenje in pokora sta prvi pogoj za odpuščanje grehov. Cenenost v tem oziru je spet nekaj, kar je tuje evangeljskemu sporočilu, če hoče biti pravo.  

Zbudimo se iz spanja

“Advent” pomeni prihod, kakor naš Bog, pa je tudi ta prihod hkrati eden in trojen. Eden je zato, ker vselej pride Božji Sin. Trojen pa zato, ker gre, kakor nam lepo pove denimo sv. Bernard, za časovno tri različne Gospodove prihode, kakor so ti prihodi med sabo različni tudi glede načina. Lahko rečemo, da zaobsežejo vse časovne dimenzije – preteklost, sedanjost in prihodnost. Pa poglejmo, kaj pravi veliki Marijin častilec sv. Bernard glede časovno in načinovno različnih treh prihodov: “Ob prvem prihodu, Božji Sin prihaja v mesu in šibkosti; ob drugem prihodu prihaja v Duhu in moči; ob tretjem prihodu prihaja v slavi in mogočnosti.” Gre torej za tri prihode – v mesu, v duhu in v slavi, če rečemo na kratko. Kot pa bomo videli – in sv. Bernard nam to jasno pove – je še kako važna duhovna priprava: “Drugi prihod je pa sredstvo, preko katerega od prvega preidemo na tretji prihod.” V lepi pridigi nam Peter iz Bloisa (kanonik v katedrali v Chartresu, ki ga ne smemo zamešati z bolj znanim pesnikom in diplomatom, katerega poezije so tudi v “Carmina Burana”, op. a.) še obširneje razloži te tri načine prihoda: “Poznamo tri Gospodove prihode – prvega v mesu, drugega v duši in tretjega s sodbo. Prvi prihod se je zgodil sredi noči, po besedah evangelija: “Sredi noči je nastalo vpitje: »Glejte, ženin!«” (Mt 25,6). Ta prihod se je že zgodil, saj so Kristusa videli na zemlji in je govoril z ljudmi. Mi se sedaj nahajmo v drugem prihodu – pod pogojem, da bomo takšni, da bi On lahko prišel k nam. Rekel je namreč, da bo, če ga bomo ljubili, prišel k nam in postavil svoje bivališče med nami (Jn 14,23). Ta drugi prihod je torej za nas zadeva, ki je povezana z negotovostjo – kdo je namreč, razen Božjega Duha, ki pozna tiste, ki so od Boga? Tisti, ki jih želja po nebeških dobrinah vodi izven samih sebe dobor vedo, kdaj pride Gospod, kljub temu pa ne vejo, od kod prihaja in kam gre (Jn 3,8). Kar pa zadeva tretji prihod, je več kot gotovo, da bo do njega prišlo, prav nič pa ne vemo, kdaj bo do njega prišlo. Nič ni namreč bolj gotovega od smrti, nič pa bolj negotovega od tega, kdaj bo do nje prišlo.”

Pri teh besedah francoskega srednjeveškega kanonika se moramo nekoliko zaustaviti, saj nam približajo pomen adventa, ki je zadnje čase postal prava tabu tema. Prvi del adventa nam namreč zlasti govori o poslednjih človekovih rečeh, za katere sodobni kristjan niti več ne ve, katere so. Ponovimo jih, torej: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Porabništvo in čustvenost, ki sta dandanes v ospredju, sta to tematiko, namreč poslednje človekove reči, izrinila iz naših glav in src. Žal je ta tematika izginila tudi iz glav in src pridigarjev in katehistov, tako da naši verniki o teh pomembnih rečeh niti ne morejo slišati, četudi bi želeli. Advent pa je milostni čas tudi zato, ker človeka, če ga seveda resno vzame, prisili tudi k misli na svojo omejenost in končnost. Sv. Janez Marija Vianej je lepo govoril, kako: “Tri četrtine kristjanov dela samo za potešitev telesa, ki bo kmalu propadlo v zemlji, ne misli pa na svojo dušo, ki bo nujno večno srečna ali nesrečna.” Res je, želimo poskrbeti za to, da bi si čim bolje uredili svoje življenje, “najprej štal’co, potem pa krav’co”, da bi si torej uredili dom, družino, službo in še kaj, ob tem pa pozabljamo na to, kar nas nujno enkrat čaka, kjer ta “enkrat” niti ni nujno tako daleč. Želimo imeti mirno in lahkotno življenje, brez velikih pretresov, a ravno to je najbolj nevarno, da nas uspava. Peter iz Bloisa nadaljuje: “V trenutku, ko bodo ljudje govorili o miru in gotovosti, bo smrt prišla nenadoma kot porodni popadki pri ženi in nihče ji ne bo mogel ubežati.” Kako modro nam zato sveta Cerkev postavlja Pavlovo opozorilo na začetek adventa: “Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.” (Rim 13,11-14).

To seveda ne pomeni, da je treba zavreči svoje telo, svoje čute in svoja čustva, daleč od tega, ker bi tako ne bili več ljudje. Vse to je del naše narave. V adventnem času nam Cerkev kliče le k temu, da bi svoja srca odprli Božji milosti. Slednja pa, kot so nam lepo povedali sholastiki, ne uničuje človekove narave, temveč jo predpostavlja in izpopolnjuje. Pomeni, da je advent milostni čas, da bi človek zares spoznal, kdo v resnici je, komu pripada in kam spada. Želja je, da bi vsak od nas lahko spoznal in z bl. Antonom Martinom vzkliknil: “V nebesih sem doma!”

V adventu se bomo zato potrudili za to, da stopimo dol z norega vrtiljaka, ki nam ga narekuje življenjski tempo, če se mu seveda pustimo. Tu še kako drži trditev, da nimamo časa, saj, če v tej smeri ničesar ne storimo, ima čas nas. Ima nas v svojih krempljih in nas stiska, mi pa se temu primerno počutimo. Advent bo zato za kristjana pomenil več molitve. Ni drugega sredstva, da bi se uprli slabim vplivom, kakor nas je opozarjal že naš Gospod Jezus Kristus: “Ta rod se lahko izžene le z molitvijo” (Mr 9,29). Ker pa je adventni čas pravzaprav le povzetek našega bivanja na zemlji, nam bo koristil, da bomo svoje stvarno in duhovno krščansko življenje poglobili tudi sicer, ne le v teh štirih tednih, kolikor v sveti Cerkvi adventni čas traja že kakih tisoč let. Povabljeni torej, da se vendarle že zbudimo iz spanja in se zavemo, da po starem ne bo več šlo naprej. Gospod prihaja: “Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel” (Lk 12,37).

Bližnji Vzhod in vojna (3)

 Tako pridemo v tretjem delu našega razmišljanja do nerazrešenega vprašanja, vprašanja, ki ga je verjetno nemogoče rešiti, med antisionizmom in antisemitizmom. Najbolj enostavno je med pojmoma narediti enačaj, kar je, kot pravi Giacobazzi, ena od sodobnih manter. Morda se tovrstni diskurz, ki je, kakor smo že imeli priložnost reči, črno-beli, lahko dela po studijih osrednjih medijev po Evropi, pa bi že v ZDA bilo težko delati enako, ne pa recimo v Mea Shearimu, eni od najstarejših judovskih četrti v Jeruzalemu. Pred časom je tam stal napis: "Sionistom vstop prepovedan!" Tudi v tem mesecu nemirov in spopadov pa ni bilo drugače. Še več, po zidovih so se pojavile naslikane palestinske zastave, ki so jih tudi izobesili, tako da so potem posredovale izraelske oblasti.

Kdor se vsaj malo, tudi površno, spozna na to temo, ve, da se je sionizem rodil s kar velikim nasprotovanjem vernega judovstva, kar se tudi dandanes nadaljuje. Nekoliko so se stvari umirile, neke stvari niso več takšne, kakršne so bile, vseeno pa še vedno precejšnje skupine "haredim" (pravovernih Judov) odkrito nasprotujejo sionističnemu projektu, izraelski samostojni državi in podobnemu. Kot smo povedali, podpirajo prizadevanja palestinskih Arabcev in bi celo raje živeli pod palestinsko zastavo, kot pa pod izraelsko. 

Stvar pa velja tudi, če se jo pogleda z nasprotnega zornega kota. Četudi je imel številne razlike, je sionizem, zlasti v Srednji in Vzhodni Evropi, oznanjal nastop novega Juda proti staremu. Novi Jud mora biti vezan na zemljo in kmetijstvo ter biti vojak in patriot, v nasprotju s "tavajočim" Judom diaspore, ki ni vezan na zemljo in ima druge dejavnosti in ki ga ne zanimata preveč ne vojaščina ne patriotizem, saj je svojo izkoreninjenost iz dežele očetov postavil za nekakšen temelj, tudi religiozni. Vincenzo Pinto se je vprašanja lotil tako, da je spomnil na pomemben poseg: "Leta 1995 je Anita Shapira, ena najbolj znanih izraelskih znanstvenic, ki pripada tako imenovanemu zgodovinopisju establišmenta, jasno postavila kočljivo vprašanje: v kolikšni meri je sionizem znal svojo identitetno konstrukcijo podkrepiti z negativnim načelom (kot je antisemitizem) v nasprotju s pozitivnim (kot je judovski nacionalni preporod)? V primerjavi z drugimi judovskimi odzivi na antisemitizem (liberalni humanizem, bundizem, reformni judaizem) je edinstvenost sionizma v tem, da je sprejel osnovno antisemitsko predpostavko, da Judje predstavljajo tuje telo v nacionalni tovarni evropskih narodov - telo, ki se nikdar ne more asimilirati."  

Tako potem najdemo številne rabine, ki vse to poudarjajo, pa tudi bolj umerjene pripadnike judovskega ljudstva, ki so močno kritični do sionizma in njegove linije, ki pa jo najdemo skoraj v celoti zastopano v osrednjih medijih, tam pa ni prostora za neko vsaj malo kritično presojo. Tovrstni Judje se že destletja povezujejo palestinskimi Arabci in skušajo nekaj doseči. Po drugi strani pa so omenjeni "haredim" na popolnoma nasprotnem bregu sionističnega mainstreama, če uporabimo tujko. Vedno je torej obstajal obsežen judovsko-progresivno-asimiliran svet, ki je odkrito protisionističen ali vsaj zelo kritičen do izraelskih vlad. Med Sorosom in Netanjahujem zija ogromno brezno.

Giacobazzi ta del takole zaključi: "Skratka, judovstvo še zdaleč ni monolit, temveč otočje, kjer pa se otoki med seboj vojskujejo."